Ko sem še hodila na faks sem rabila neko študentsko delo, saj sem morala sama zase finančno poskrbeti. Skozi srednjo šolo so me starši dajali nekaj denarja in pa imela sem tudi štipendijo. Ko pa sem prišla na faks pa se je to seveda spremenilo, saj nisem več imela štipendije in tudi starši so mi rekli, da bi bilo dobro, da si najdem neko zaposlitev oziroma neko študentsko delo. Mislila sem, da je torej zelo dobra ideja, saj bi se tako naučila delati z denarjem in postala bi malce bolj samostojna. Našla sem službo v neki tovarni, kjer sem samo prelagala škatle iz ena traku na drugega. Načeloma je bilo delo res zelo dobro plačano, a definitivno se nisem videla tam za vedno.
Bilo mi je zelo zanimivo, da sem morala imeti delovno obutev. Za to sem seveda prvič slišala in mi je bilo popolnoma jasno, zakaj bi v tovarni bila potrebna delovna obutev. Šef mi je obrazložil, da glede na to, da bom stala na nogah po cele dneve, je zelo pomembno, da stojim na udobnih tleh oziroma na udobnem podplatu. Zato je imela tista tovarne delovno obutev in delovna obutev je bila obvezna za čisto vsakega delavca. Delovna obutev je bila tudi preskrbljena iz strani delodajalca in ta je res poskrbel, da smo imeli vsi zelo dobro obutev in da je bila ta delovna obutev vedno na naših nogah.
Ta delovna obutev, ki sem jo imela jaz, je bila res zelo udobna in res me je presenetila, da se tudi to šteje pod delovno obutev, saj je šlo za navadne športne čevlje. Vedno sem si predstavljala, da je delovna obutev bolj za tista delovna mesta, ki so seveda bolj nevarna, kot so na primer gasilci ali pa kakšni gozdarji. Zelo hitro sem se naučila, da temu ni tako in da je delovna obutev lahko preprosto ena športna obutev. Za vse čevlje pa sem bila definitivno zelo hvaležna, saj me na koncu dneva niso bolele noge in moja hrbtenica ni trpela.